20/03/2026
Začetek ramazana prinese s sabo posebno tišino in globino. Srce se umiri, misli se zbistrijo, človek pa stopi korak bližje sebi in Bogu. Prvi post ni le odpoved hrani in pijači, temveč začetek poti očiščenja, potrpežljivosti in iskrene predanosti. Vsak dan postane priložnost za dobro delo, vsaka noč pa za tiho premišljevanje in molitev.
Iftari so bili dočakani s spoštovanjem in hvaležnostjo — z molitvijo, z učenjem Kur’ana in z zavedanjem, da je vsak grižljaj dar. Družine so se zbirale za skupno mizo, toda resnična toplina je prihajala iz src, napolnjenih z vero. Po iftarju so se verniki odpravljali na teravih molitve, kjer so noči oživele v ritmu recitiranja, poklonov in tihe predanosti. To so bili trenutki, ko je duša dihala najgloblje.
In potem pride konec ramazana — tiho, skoraj neopazno, a hkrati močno. Bajram se pričaka s solzami v očeh. Ne le zaradi veselja, temveč tudi zaradi rahle žalosti, ker se poslavljamo od meseca, ki nas je učil potrpežljivosti, skromnosti in ljubezni. Solze so dokaz, da je ramazan pustil sled.
Bajramovo jutro prinese novo svetlobo. Ljudje si podajajo roke, si odpuščajo, se objemajo in delijo veselje. A globoko v srcu ostane tiha želja — da bi vsaj delček ramazanske čistosti in miru ostal z nami skozi vse leto.
